ASERTIVNOST




Osebe, ki se soočajo s kronično bolečino, pogosto pri izražanju svojih potreb, želja in čustev, naletijo na izziv. Njihova bolečina, utrujenost in druge zdravstvene težave so namreč pogosto prisotne in ob vsakem poročanju o slabem počutju, se bližnji lahko teh poročil naveličajo oz. ob njih ne nudijo toliko čustvene podpore, kot bi jo ob nenadnem, kratkotrajnem slabem počutju. Osebe s fibromialgijo zaradi pogostejše bolečine in slabega počutja tudi pogosteje občutijo frustracijo in takrat komunikacija lahko hitreje postane bolj negativno naravnana (nagnjena k obtoževanju, agresivnosti, vzkipljivosti, razdražljivosti itd.). To pa še dodatno pripomore, da osebe s kronično bolečino ne dobijo toliko čustvene podpore ali pomoči, kot jo potrebujejo (4).

Kljub temu je izrednega pomena, da svoje občutke, težave in potrebe izražamo. Če s svojimi težavami ostajamo sami, jih to le še poslabša. Tudi če jih ne izrazimo direktno, svoje nezadovoljstvo tako ali drugače tudi izražamo. Drugim začnemo podajati nejasne informacije, za katere pričakujemo, da jih bodo razumeli tako, kot smo si zamislili. Morda si želimo, da bi drugi opazili, kako težko nam je ali kaj v tistem trenutku potrebujemo. Ker druga oseba ne bere naših misli, je velika verjetnost, da nejasno podanih sporočil ne bo razumela tako, kot smo mi pričakovali (1, 4). Večina ljudi se ukvarja s svojimi težavami in mislimi in niso osredotočeni na potrebe drugega, če jim teh ne izrazi direktno (4).



Asertivnost je vedenje, s katerim izrazimo svoje mišljenje in občutke – tako prijetne kot neprijetne – na neposreden in odkrit način, a brez agresivnosti (1). Asertivna komunikacija je dobro orodje, s katerim učinkovito in primerno izrazimo svoja čustva, potrebe, želje in cilje. Izrazimo jih na neposreden način, brez opravičevanja in manipulacij. Asertivno komuniciramo tudi takrat, ko znamo brez slabe vesti reči ne (4).

Asertivnost vključuje spoštovanje in upoštevanje sebe ter jasno in učinkovito komunikacijo, ki krepi naš občutek povezanosti v odnosih (1).

Asertivne osebe imajo tesnejši stik z ljudmi, medtem ko manj asertivni v stresnih situacijah ne zmorejo dovolj učinkovito komunicirati in se osamijo (1). Asertivna komunikacija izboljša odnose in krepi spoštovanje ter samopodobo (4, 5).

Predstavljamo nekaj praktičnih napotkov, kako lahko bolj asertivno komuniciramo.

  • Uporabljaj »jaz« stavke: jaz čutim, jaz mislim... Tako prevzemaš odgovornost za svoje vedenja in občutja, drugi pa osebno noto sporočila bolj spoštujejo.
  • Ne obtožuj in ocenjuj, ampak izrazi svoja čustva. Npr. namesto: »Briga te za moje občutke, greš ven, ne da bi me vprašal/a, ali želim zraven« poskusi z: »Ko greš ven, ne da bi me vprašal/a, ali želim zraven, se počutim odrinjenega/no.«
  • Ne uporabljaj groženj, ampak navedi pozitivne prednosti določenega dejanja. Npr. namesto: »Čeprav sem pogosto utrujen/a in grem redko rad/a ven, to še ne pomeni, da lahko kar sam/a hodiš naokoli brez mene in me puščaš samega/samo doma. Morda me naslednjič ne bo niti doma, ko greš sam/a od doma« poskusi z: »Naslednjič ko greš ven, si želim, da me vprašaš prej, ali bi želel/a iti zraven, saj se ob tem počutim bolj upoštevano.«
  • Vedno komentiraj posameznikovo vedenje, ne pa njegove osebnosti. Npr. namesto: »Kako si len/a« ali »Kako si črnogled/a«, reci: »Zdi se mi, da se ti danes ne da prav dosti« ali »zdi se mi, da imaš danes črnoglede misli«.
  • Če želiš izraziti kakšno težavo, jo opiši preprosto, tako da bo drugi razumel. Če imaš za to težavo v mislih že rešitev, jo direktno navedi.
  • Če želiš prošnjo drugega zavrniti, to povej preprosto in neposredno. Npr. namesto: »Zakaj me sprašuješ, če lahko to naredim, ko pa veš, kako zelo me boli hrbet« raje reci: »Ne, tega ne morem storiti.«
  • Govori odločno, spoštljivo in natančno.
  • Če se ne strinjaš z zahtevo oz. prošnjo sogovornika, odločno, a spoštljivo reci ne.
  • Razvijaj pozitivni notranji dialog, kar pomeni, da poskušaš v različnih situacijah pogledati iz druge, bolj realistične in konstruktivne, tudi humorno obarvane perspektive.
  • Uporabljaj asertivne fraze kot so: »Ne, hvala.«, »Bom še premislil/a«, »Prav bi mi prišla tvoja pomoč«.
  • Sprejmi komplimente tako, da se zanje zahvališ.
  • Če ne razumeš sogovornikovega sporočila, ga prosi za pojasnitev – naj te ne bo strah zastavljati vprašanja.
  • Ne opravičuj se, kadar za kaj prosiš.
  • Zavedaj se svojih pozitivnih, močnih področij in lastnosti, obenem pa spoštuj tudi svoja šibkejša področja kot del sebe, ki te dela unikatnega/no (4, 5).

Pomemben del asertivnosti je tudi neverbalna komunikacija. Naša neverbalna komunikacija je asertivna takrat, ko sogovornika med pogovorom gledamo v oči, ko se z telesno držo ne umikamo stran od sogovornika, stojimo oz. sedimo vzravnano, roke takrat počivajo v našem naročju, smo umirjeni (4).

VIRI:

     1. Romih, A. (2015). Asertivnost. Socialna pedagogika 19(3-4), str. 315-334.

     4. Thorn, B. (2004). Cognitive therapy for chronic pain: a step by stap guide. New York: The Guilford press.

     5. Hourston, S. (2011). Self-advocacy for people with learning disabilities. A guide for adult educators. Pridobljeno 20. 3. 2020, http://en.copian.ca/library/learning
/hourston/self_advocacy/self_advocacy.pdf