MISLI, KI SPREMLJAJO MOJO BOLEČINO




Občutenje bolečine spremljajo različna čustva in misli. Povsem naravno je, da ob telesni bolečini doživljamo čustva jeze, strahu, žalosti itd. Še posebej, če je bolečina pogosto prisotna in nas omejuje pri vsakodnevnih opravilih, kot je to pri osebah s fibromialgijo. Prav tako je povsem razumljivo, da se ob tem lahko pojavijo različne negativne misli, kot so npr.: »Zakaj se mi spet to dogaja?« »Kdaj se bo to končalo?« »Kaj če se bo bolečina le še stopnjevala?« »Zakaj se to dogaja prav meni?« in podobno (1).

V nadaljevanju predstavljamo nekaj tehnik, ki so vam lahko v pomoč pri soočanju s takšnimi mislimi.

Občasno doživljanje teh misli je povsem običajen pojav. Lahko pa se tudi zgodi, da se nam začnejo pojavljati izrazito negativne misli (3). Te negativne misli povzročijo močno zaskrbljenost, saj predpostavljamo, da se bodo zaradi bolečine zgodile izrazito slabe, grozne stvari (4). Takšno miselno stanje imenujemo katastrofiziranje. Preplavi nas strah, ki izvira iz misli, da bo morda bolečina le še hujša, da se ne bo nikoli končala in da nikakor ne moremo ničesar narediti, da bi bolečino vsaj malo omilili. Pri sebi opazimo občutek nemoči, obupa in strahu pred bolečino (3).

Ker ob tem doživljamo izrazito obremenjujoča čustva, lahko bolečino čutimo kot še posebej nevzdržno (3). Bolj izraženo katastrofično mišljenje o bolečini je povezano z zaznano višjo intenziteto bolečine in zmanjšano aktivnostjo osebe (5). Raziskave namreč kažejo, da katastrofiziranje vpliva na zaznavanje bolečine, saj nanjo preusmerja pozornost, zviša njeno pričakovanje in čustven odziv nanjo (6).

Na temo misli, ki spremljajo bolečino, sicer lahko v javnosti zasledimo mnogo napačnih prepričanj, »s pozitivnimi mislimi bi lahko bolečino odmislili, jo ustavili.«Ne le, da to ni res, ampak te trditve osebam s fibromialgijo lahko škodujejo, saj njihov stisko le še stopnjujejo. Pri fibromialgiji, tako kot pri ostalih boleznih, simptomov ne moremo odpraviti le s »pozitivnimi mislimi«.

Samo katastrofiziranje pa bolečino res lahko naredi še bolj vzdržno, kot je že sicer (3). Zato je zelo pomembno, da katastrofične misli prepoznamo in jih skušamo preoblikovati (4). Kako lahko to storimo?

Takrat, ko nas obremenjujejo misli, ki so moreče, nesmiselne, nelogične in bi jih želeli odgnati, se lahko poslužimo različnih metod (7):

Vzemimo si nekaj trenutkov in najprej pri sebi (čuječe) preverimo, katere neprijetne misli so pri nas trenutno prisotne. Nato uporabimo katerega od naslednjih korakov:

  • Odlaganje, zapis misli: Nepotrebne neprijetne misli lahko odložimo. To lahko naredimo tako, da jih nekam zapišemo, kot smo to naredili pri vaji na začetku prispevka. Zapisane misli pogosto (vsaj delno) izgubijo svojo moč.
  • Zamenjava misli s prijetnejšimi: Neprijetne misli lahko preženemo tako, da jih zamenjamo z realnimi in prijetnejšimi. Neprijetno misel, kot je na primer: »Obsojen/a sem na to bolečino, ki je ne morem niti malo nadzorovati, prepuščen/a sem ji in popolnoma nadzoruje moje življenje« lahko poskusimo zamenjati s prijetnejšo, na primer: »Verjamem, da obstaja način, da lahko vsaj malo omilim bolečino. Čeprav na moje življenje zelo vpliva, pa sem prepričan/a, da bom tudi ob njej sčasoma uredil/a življenje po svoji meri.«
  • Spuščanje misli: Ko ugotovimo, da so prisotne misli neprijetne in nekoristne, jih lahko zavestno poskusimo spustiti. Zamislimo si lahko na primer, da misli odplavajo naprej kot oblaki. In če jih ''veter'' prinese nazaj, jim vedno znova dovolimo, da odplavajo naprej in nas ne obremenjujejo (7).

Ena od možnosti, kako utišati neprijetne misli, je, da se z njimi ne ukvarjamo, ampak preusmerimo svojo pozornost. To lahko naredimo na različne načine:

  • Pozorno opazovanje nekega predmeta ali prostora
  • Osredotočenje na čutila: kaj vidim, slišim, tipam, okušam ali voham?
  • Miselne vaje: vse živali na črko M, naštevanje mojih najljubših živali, osebna imena na črko L, odštevanje (1000 – 7), poštevanka števila 1
  • Vizualni priklic spomina: npr. spominjanje podrobnosti sprehajalne poti
  • Osredotočenje na aktivnosti, ki zahtevajo vso pozornost (reševanje križanke, družabne igre, branje, šivanje ...).
  • Osredotočenost na prijetne spomine in fantazije
  • STOP tehnika (ko se pojavi negativna misel, glasno rečemo STOP in hkrati močno zaploskamo) (7).
VIRI:

1. Thorn, B. (2004). Cognitive therapy for chronic pain: a step by stap guide. New York: The Guilford press.

2. Edwards, R. R., Bingham III, C. O., Bathon, J. in Haythornthwaite, J. A. (2006). Catastrophizing and pain in arthritis, fibromyalgia, and other rheumatic diseases. Arthritis Care & Research: Official Journal of the American College of Rheumatology, 55(2), 325-332.

3. Stropnik, S., in Krkoč, V. (2020). Kognitivno-vedenjska terapija pri otrocih in mladostnikih s kronično bolečino. Psihološka obzorja, 29, str. 32–41.

4. Lynch, Kashikar-Zuck, Goldschneider in Jones, 2006, v Stropnik in Krkoč, 2020. Stropnik, S., in Krkoč, V. (2020). Kognitivno-vedenjska terapija pri otrocih in mladostnikih s kronično bolečino. Psihološka obzorja, 29, str. 32–41.

5. Gracely, R. H., Geisser, M. E., Giesecke, T., Grant, M. A. B., Petzke, F., Williams, D. A. in Clauw, D. J. (2004). Pain catastrophizing and neural responses to pain among persons with fibromyalgia. Brain, 127 (4), str. 835–843.

6. Dernovšek, M. Z., Sedlar Kobe, N in Tančič Grum, A. (2017). Spoprijemanje s stresom : priročnik za udeležence delavnice. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje. Pridobljeno 25. 4. 2020, s http://skupajzazdravje.nijz.si
/media/stres.za.udelezence.pdf
.