Poznavanje ovir v komunikaciji nam pomaga pri doseganju bolj učinkovite komunikacije. Nekaj napak, ki jih pošiljatelj in prejemnik lahko naredita, je:

Pošiljatelj:

• Preden spregovorimo, ne vemo natančno, kaj bomo povedali.
• Hočemo povedati preveč naenkrat.
• Informacije predstavimo pomanjkljivo, nepovezano in ni jasno, kaj je bistvo.
• Ne upoštevamo referenčnega okvirja in stopnje informiranosti prejemnika (2).

Prejemnik:

• Pošiljatelju ne namenjamo izključne pozornosti.
• Ukvarjamo se z lastnimi mislimi in čustvi, ne pa s sporočili sogovornika.
• Osredotočimo se na podrobnosti namesto na celoto, bistvo.
• Razmišljamo, kaj bomo odgovorili, še preden smo povedano slišali do konca.
• Osredotočimo in odzovemo se le na del njegovega sporočila, drugi del pa zanemarimo (ne zaznamo vseh vidikov sporočila, celote).
• Ocenjujemo, ali ima pošiljatelj prav ali ne, še preden smo slišali do konca ali še preden smo dobro razumeli sporočilo (2).

Ljudje smo sicer precej nagnjeni k ocenjevanju slišanega, a pomembno je, da se te težnje zavedamo in smo pozorni, kdaj jo je sploh smiselno uporabiti. Nagnjenost k ocenjevanju slišanega nas namreč lahko zelo oddaljuje od sogovornika. Še posebej je zadrževanje svojih sodb pomembno takrat, ko je naš sogovornik v čustvenem stanju oz. ko nam zaupa svoja čustva. Takrat ne potrebuje naših sodb ali mnenja, ampak razumevanje oz. sočutje, razen če nas za mnenje izrecno vpraša. Vsako čustvo, tudi če se nam zdi neprimerno oz. neustrezno, je treba najprej sprejeti. To pomeni, da sogovorniku damo vedeti, da razumemo, da se v tistem trenutku tako počuti. O njegovi reakciji in o našem razmišljanju ob tem, pa se je veliko bolj smiselno pogovoriti kasneje, ko ni več v čustvenem afektu (2).

Na uspešno komunikacijo v veliki meri vplivajo naša pričakovanja. Če na primer pričakujemo, da nam sogovornik ne bo naklonjen, bomo pozorni na vsak znak, ki bi lahko kazal na to, da je temu res tako. Z njim pa bomo komunicirali manj prijateljsko, kar pa lahko nenaklonjenost v resnici povzroči. In tudi obratno – če pričakujemo, da se bomo s sogovornikom razumeli, bomo do njega pristopili bolj sproščeno in prijateljsko in večja je verjetnost, da se bo tudi naš sogovornik tako odzval (2).

Na naša pričakovanja lahko vplivajo naše predhodne izkušnje (prehodne izkušnje z istim človekom, z nekom, ki nas na tega človeka spominja ali je imeli isto vlogo kot on, ponavljajoče se izkušnje z drugimi osebami, naše izkušnje o zaupanju iz primarne družine – ali smo med odraščanjem imeli občutek, da lahko zaupamo svoji družini in drugim itd.) (2).

VIRI:

     2. Lamovec, T. (1991). Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za produktivnost dela, Center za psihodiagnostična sredstva.